NE STOJ KOT LIPOV BOG
Bil je četrtek zjutraj in iz vseh koncev Slovenije smo v Dvor pri Žužemberku odhiteli skavtski voditelji, saj smo slišali, da naj bi se tam dogajala legendarna metoda IV 2016.
Sprva čisto malo zadržani, a hkrati radovedni kaj vse nas ta teden čaka, smo se na hitro predstavili in že odhiteli na taborni prostor postavit šotore.
Šotorom je manjkalo marsikaj, od špagic, do palic in že takoj na začetku je bila na preizkušnji naša iznajdljivost. Čez manj kot uro je v lepi ravni vrsti stalo 5 šotorov za 5 novih vodov, katerih imena so se takrat še zgolj pletla po naših glavah.
Časa za počitek pač ni bilo. Vsak vod je dobil svojega voditelja, ki mu je bilo dodeljeno spremljanje voda čez cel teden. Prva ura je bila namenjena spoznavanju in odkrivanju naših pričakovanj, kmalu za tem pa nas je čakala že prva tema: varnost pri delu. Večina nas je že vedela, da ne gre kar tako podcenjevati varnega dela z orodje in pripravljeni smo bili, da postavimo tabor. Vsak vod nekaj, eni težje, drugi smešno lahko (oglasna deska ) vendar smo si složno pomagali med sabo, da je bilo vse čim hitreje postavljeno.
Po napornem dnevu smo si prislužili kopanje v osvežujoči Krki, zvečer pa nas je čakala se slovesna ceremonija dviga zastav in menjava svojih rutk za zelene rutke taborne šole. Tako smo medvedki, kačji pastirji, hlastavke, ruševci in lame uradno otvorili Taborno šolo metode IV 2016.
Skozi cel teden smo se urili v voditeljskih veščinah, da bi izpolnili vsa svoja pričakovanja in cilje, ki smo si jih zadali. Ure in ure smo preživeli v učilnici 1 in 2, ter včasih bolj, včasih manj zbrano sledili besedam naših izkušenih profesorjev.Kuharska mojstra Manca in Boštjan sta nas vsak dan razveseljevala z izvrstno hrano, v kateri se je skrival tudi »luckystrike«, ki je le izbrancem doprinesel dodatno veselje in sladico.
En popoldan smo se tudi kulturno udejstvovali. Udeležili smo se odprtja razstave Dvorskih likovnih dnevov in bili priča »bogatemu umetniškemu programu«. Povezovalka programa je s skrbno izbranimi besedami do potankosti opisovala umetnine in nas velikokrat do solz nasmejala.
Kot to počnejo izvidniki, smo se tudi mi podali na potep. Hoje ni bilo veliko, saj so nam voditelji naložili kar veliko dela. Pripraviti smo morali makro načrt zimovanja ali jesenovanja. Večina nas je po poti ali na svojem cilju srečala prijazne vaščane, ki so nam ponudili prenočišče in hrano. Nekateri smo se morali lotiti dela pozno v noč zaradi dolgih klepetov z gostitelji, drugi smo jedli koruzo in hrenovke izpod rok domačinov, spoznali smo tudi Vlasto…
Prostega časa skorajda nismo imeli, reko Krko in igrišče za odbojko smo čisto preveč zanemarjali, če pa se je že našla kakšna prosta minuta, pa smo se naučili novo igro ali bans, poklepetali in opravljali svoje dnevne zadolžitve. Da smo lahko postavili ogenj, smo morali zagnati našo »home-made« gondolo in drva iz drugega brega reke Krke pretovoriti v taborni prostor. Nabiranje lesa je bil kdaj pa kdaj tudi izgovor, da smo se lahko odšli kopat.
Ob večerih smo prisluhnili zgodbici, ki nas je spodbudila k razmišljanju o sebi, svoji prihodnosti, odnosih z drugimi in naši povezanosti z Bogom. Naš DA Mitja je vsak dan dodal še kak podčrtaj, da smo interpretacijo zgodbe lahko uokvirili v naše dosedanje skavtske izkušnje in nato vsak dan znova obogatili naš osebni dnevnik z novimi spoznanji, mislimi, željami…
Temu je navadno sledil zabavni večer, enkrat krajši drugič daljši, najbolj važno pa je da smo se lahko ob ognju kdaj tudi čisto raznoreli, veliko peli in dali našemu dnevu krono z čudovitim druženjem.
Čeprav smo bili na kup zbrani zelo različni ljudje iz različnih koncev Slovenije in so bila naša pričakovanja glede metode IV zelo različna, smo z vsakim jutrom, iz dneva v dan postajali vedno bolj povezani, kolegialni, željni novih znanj… Postali smo ena »zmiksana mineštra«, katere sestavine so bili super voditelji in še boljši udeleženci, začinjeni z našo zagnanostjo, navdušenostjo in pravim skavtskim duhom. Zadnji dan smo obhajali sveto mašo kar zunaj na dežju, povečini bosi in popolnoma premočeni. Takrat se je res začutila ta čudovita povezanost, ki se je gradila čez cel teden in marsikomu je šele tedaj postalo jasno, da je čas za slovo,slovo od metode IV, vsekakor pa ne slovo od naših prijateljstev. Upajmo, da se bodo ta ohranila še dolgo, še bolj pa upamo, da bo hoja po naših voditeljskih poteh obrodila obilo sadov.
Tukaj pa je še nekaj izjav udeležencev, da boste videli, da smo se imeli res fajn:
»26 voditeljev, bolj norih kot nasiIVjevci, smo preživeli skavtastično nepozabno dogodivščino. Alloraful je blo fino, čuj« Vanja Ungar, Slovenske Konjice 1, Hlastavke
»Dobro kot lazanja, če ne še bolje« Tilen Venko, Slovenske Konjice 1, Lame
»Izjemnoooooo! Nina Poljšak, Postojna 1, Ruševci
»Teden preživet na metodah IV je bil definitivno najlepši teden zadnjih let.«Katja Malovrh, Ljubljana 1, Medvedki
»To je teden, ki ga mora doživeti vsak voditelj IV. Tam srečaš zanimive ljudi in skleneš nova prijateljstva, skozi igro in s pomočjo izkušenj pridobiš veliko dragocenega znanja, ki ti lahko koristi na nadaljnji skavtski poti. Vsi ki se še odločate al bi šli al ne, pejte, ker je res carsko! Marjetka Grmek, Sežana 1, Kačji pastirji
